Zimzelen

Na avtobus, pa do Luše.
K Birt gremo praznovat. Tri “naše” imajo rojstne dneve.

Ja, pa res. Kot da se je pol Zimzelenk rodilo aprila in maja. Saj se jim vidi, še zdaj so vse cvetoče.

Pr’ Birt na Luši smo zasedle položaje. Nas dvanajst.
Zdravica, malo pršutka, besedo imajo slavljenke. Potem pa zajec s kapo. Če kdo ne ve, zajec s kapo je ragu iz mladega kunca s kruhovo kapo, pečen v pečici. To je ena od hišnih specialitet. In je prav dober.
Ko jemo, smo pa tudi Zimzelenke tiho. Smo že večkrat kakšno rekle o bontonu pa teh rečeh, tako da obvladamo. Tudi to, da se  pribor po jedi odloži na dvajset minut čez pet :).
No, potlej smo se šle eno zabavno igro in bilo je smeha … Le kaj so si mislili oni tam zunaj, pri šanku?

Tudi nazaj v Železnike smo se vrnile z avtobusom.

Aja, še tole. Gostilna Pr’ Birt je približno na sredini Selške doline (o dolini), točno tam, kjer se odcepi cesta za smučišče Stari vrh. Tega pa tako že vsak pozna, če pa slučajno še kdo ni slišal zanj, pa poglejmo tukaj.

December je. Letos je zgodaj padel sneg. Dolga zima bo. Drevesa spokojno pretegujejo svoje gole veje. Ko je na njih sveže zapadel sneg, so prelepa. So pravljična.

Me je malo zaneslo. Sori, no …

Ja, kaj sem hotela reči? Aha.  No, tole, v zvezi z Zimzelenom. Ta pa kar zelení. Nobenih golih vej.
Ne boste verjeli, ampak letos je dobil tri nove liste. Lepooo zelene! Prvega že v januarju, drugi se je odprl poleti, tik pred počitnicami in tretji je ravno ujel še zadnje tople jesenske dni.

Je spodbudno, kaj? Razveseljujoče! Mi je toplo pri srcu, da nam gre takole od rok. Dvanajst let bo že januarja star naš Zimzelen, rade prihajamo, nove članice pa smo tudi lepo sprejele in so se prav dobro vključile.

Še tole. Potrebna je bila manjša rekonstrukcija vlade. Tri nove ministrice, trije novi resorji, pri starih nekaj sprememb.

Po novem imamo torej sledeča ministrstva:  za zunanje zadeve, za lokalne zadeve, za duhovne zadeve, za zgodovinske zadeve, za zdravstvo, za besedno umetnost, za glasbeno in gledališko umetnost, za turizem, za zabavo in ministrstvo za šport in rekreacijo.

V aprilu sta dve naši Zimzelenki dopolnili 80 let. Načrtovale smo veliko praznovanje. Táko s torto. In z govorom za vsako posebej.

Torek. Telefon. Nič dobrega ti ne bom povedala … Umrla je naša Jožica …

Nismo mogle verjeti, da se moramo posloviti, ko smo se vendar pripravljale na njeno 80-letnico. Besede, ki so bile pripravljene za njen praznik, so nemo obležale na mizi.

Zimzelenke se družimo že več kot 11 let in Jožica je bila od začetka z nami. Koliko zgodb je bilo povedanih, koliko misli izrečenih, spominov obujenih. Včasih so se zalesketale tudi solze v očeh. Veliko smo v teh letih povedale druga drugi tudi o sebi, dobro se poznamo, postale smo prijateljice.

“Draga Jožica, tele besede smo imele pripravljene zate za Tvoj praznik, Tebi so bile namenjene. Dovoli, da Ti jih preberem v neizmerno žalostno slovo,” je spregovorila druga slavljenka ob slovesu …

Hudo nam je. Vemo, naučiti se bomo morale sprejemati tudi odhajanja.

V četrtek je bil tretji december. Torej je bil Prešernov rojstni dan. To se pravi, da je bil to dan kulture. Je tako? In če je dan namenjen kulturi, je treba v to smer narediti kakšen korak, bi rekla. Kajne da?

Pa smo se dogovorile. Pravzaprav smo jih povabile. Vrtnice.
Kako povabile vrtnice? Pa res. Saj ne veste. “Vrtnice” so skupina starejših, tako kot me, “Zimzelenke”. So pa iz Škofje Loke. Pravzaprav smo jih povabile na skupno prednovoletno praznovanje, ki je zadnjih nekaj let postalo že tradicionalno. Eno leto povabijo one nas, drugo leto pa zamenjamo.

In ker je letos tole naše praznovanje “padlo” ravno na dan kulture, smo se zbrale kje drugje kot pred muzejem v “gorenjem koncu”. V muzeju so nas prijazno sprejeli, nam razkazali zbirke in makete in vse lepo razložili. V maketi kovačnice so z “NORCEM” kovali železo (glej MUZEJ ŽELEZNIKI – zbirke), v vigenjcu so kovali žeblje, delovali sta dve maketi žag pa mlin, skratka, v našem muzeju je kaj videti.

No, nadaljevale smo s kosilom v gostilni TRNJE. Okusno, zares. S polnimi želodčki smo potem prijetno klepetajsale, izmenjale darilca, se razgibale ob zabavni igrici, potem še en kviz za male sive celice, pa za posladek “štrudl”, ki ga je prispevala naša zdravstvena ministrica, mmm …
Dober je bil.