Ojej, takole gre čas! No, je pa minilo že kar pet mesecev od zadnjega prispevka.
Ja, so bile vmes počitnice pa še razni križi in težave in še malo lenobe …
Zdaj spet “šibamo” s polno paro. Vsak četrtek ob petih.
Prispevki ministric, svetovni dan starejših, teden otroka, o srečanju voditeljic skupin v Šmartnem pri Litiji, tema o hvaležnosti, Martinovo, igre za razvedrilo, možganska telovadba …
Novembra smo imele GOSTA. Pa ne samo enega, kar dva.
Prišel je gospod Samo in s seboj je pripeljal svojega psa, nemškega bokserja. Kako mu je že ime? Pozabila. Kar me strašansko jezi.
Gospod Samo je namreč vzreditelj (upam, da se reče tako) psov te pasme.
Zelo zanimivo nam je pripovedoval o zgodovini nastajanja in razvoja pasem, kako se pasme spreminjajo s parjenjem, o vzreji psov, o lastnostih posameznih pasem. Govoril je tudi o tem, kako se ravna s psom, ko gremo ven, ko srečamo drugega psa, pa o tem, da se majhni psi ne počutijo majhne, da z oblačenjem psov nekateri malo pretiravajo, da pa pse tudi zebe. Pa da jih ni priporočljivo prepogosto kopati, ker dlaka izgubi zaščitno maščobo (ali kaj že?).
Še veliko tega nam je povedal, zraven pa se je ves čas ukvarjal s svojim psom. Kar naprej ga je nekaj učil in nagrajeval z besedami in s priboljški.
Prav prijetna gosta sta bila. Oba sta nam bila všeč :).
Kaj več o psarni von Aisneren pa tukaj.