bliže sonca in modrega neba,
je prepevala skupina Bele vrane pred več kot štiridesetimi leti.
Peli so o mali terasi visoko nad Ljubljano, tja gor sta šla, da bi bila vsa Ljubljana njuna in bi pozabila na sobico, premajhno za dva …
Popevko še zdaj večkrat slišimo, je zimzelena (kot me :)).
In tam gori je bila kavarna. Zato tudi terasa …
In potem je dolgo ni bilo, kavarne.
Zdaj pa spet “dogaja”.
Se sprašujete, če je to res? Ja, seveda.
Sredi novembra smo namreč na vrh, prav v kavarno na terasi, oddvigalile me, Zimzelenke. (Glagol za iti z dvigalom :))
No, to pa je že dogodek, mar ne?
Skupaj smo namreč imele 439 let (bilo nas je šest).
Bi se lahko reklo “posebne gostje”, kaj?
Poznavalsko smo vrgle poglede na razsvetljeno Ljubljano spodaj …
Aha – tromostovje, Frančiškanska, Kongresni …
Priznam, nekatere smo bile prvič, nekatere so pa itak kar noter šle, ker je malce pihalo.
Toliko o razgledovanju.
Bile smo pa le na nebotičniku!
Eh, morda samo še tole. Če želimo zvedeti kaj o ponudbi na vrhu nebotičnika, poglejmo tukaj,
če pa o samem nebotičniku, pa tukaj.