V Bohinju, pravzaprav v Srednji vasi, še bolj točno v domu starejših ali čisto natančno v Zavodu Sv. Martina, imamo Zimzelenke eno od bivših članic.
V septembru je imela rojstni dan.
Mé pa pot pod noge (no, pod kolesa) in s kombijem gori po dolini, čez Sorico in Soriško planino, skozi Bohinjsko Bistrico in Bohinjsko Češnjico, v Srednjo vas na obisk.
Nič kaj nežna ni bila tale vožnja do naših hrbtenic, kolkov, kolen in riti, a nekako smo preživele.
Barbara nas je bila vesela, voščile smo ji za praznik, malo smo poklepetale, pokukale v njeno prijetno sobico …
Tale dom je še precej nov in res je lep, poglejte tule.
V domu so se že pripravljali na večerjo, zato smo se poslovile.
Na poti domov smo naredile postanek še pri Bohinjskem jezeru, sprehodile smo se čez kamniti most in občudovale dva “korajžna” plavalca (konec septembra), potem pa brž naprej, kajti brezpogojno smo morale ujeti še odprto čokoladno trgovino v Lescah. Ujele. Nakupile. Zadnja postaja je bila v gostilni Lectar v Radovljici. Pa se nismo nič basale, dosti višjeleteči razlog za postanek smo imele, ogledale smo si namreč lectarski muzej in delavnico v kleti.
Če koga zanima, tule je povezava.
Nočilo se je že. Izbrale smo samo še najkrajšo pot skozi Kropo in čez Dražgoše domov.