V torek je bil lep dan. Za nas, ki se družimo v skupinah starejših v okviru OZRK in CSS Škofja Loka, še prav posebno lep. Dva polna avtobusa sta komaj prisopihala po ovinkih in klancih, eden iz Žirov in Gorenje vasi in drugi iz Železnikov in Loke. Točno na Sv. Andreja sta nas dostavila, tokrat že sedmič.
In se je začelo. S kifeljčkom in čajem, sladkim ali grenkim, po želji. Da si privežemo dušo.
Naša Olga je spet pripravila super program. Da bomo peli, klepetali, tekmovali, pokazali, kaj zmoremo in znamo, je pisalo na vabilu. In je tudi bilo natanko tako. Gospe so v igrah tekmovale, kot da gre zares.
Med igrami pa “rdeča nit” – dežnik z obešenimi srčki, svitki, kartončki, listki. Tu gori so visele naloge, ki smo jih pripravile skupine druga za drugo in tu gori, na enem od teh kartončkov, smo Zimzelenke dobile svojo nalogo.
Takole je pisalo:
Pozdravljene! Smo skupine iz Centra slepih v Škofji Loki.
Vaša naloga je, da napišete kratek članek za naš domski časopis “Štirje letni časi” do prihodnjega torka.
No, eto, pa spet Zimzelenke. Kaj nismo že lani me pisarile? Ja, nič ne pomaga. To smo snele “dol z marele” in tako bodi!
Samo še tole povem:
Hvala Olgi za vse pripravljeno in vse podarjeno, hvala Romani, da se srečanja lahko udeležijo gospe iz CSS in za prevoz, hvala Mariji in drugim voditeljicam za njihove prispevke, hvala Stanetu za glasbeno spremljavo, hvala direktorici CSS Škofja Loka za obisk in lepe besede, hvala gostiteljem za dobro kosilo, hvala, če sem koga pozabila. 🙂
In, ja. Tista pesem gospe iz Gorenje vasi o srečevanju ob devetih, če je zarja ali če je ni, tista mi je segla v srce. Zares.
