Leska, jelša in breza se pogovarjajo:
“Oh, kako me je skrbelo, ali bomo ozelenele. Voščimo si dober dan! Podajmo si roke, ker smo ostale žive!”
Potem zaslišijo šepetanje smreke:
“Bojim se za mojega soseda macesna, če je še živ. Ali se bo prebudil? Prav tako me skrbi za listavce. Za bukev, javor, hrast, jesen, kostanj, lipo, dren, akacijo in druge …”
Takole je začela pripovedovati zgodbo naša ministrica za prehrano in okolje.
Naj povem, da naše ministrice pripravljajo prispevke, vsaka s svojega področja.
In naj povem, da so zelo aktivne in tudi zelo domiselne.
Tale zgodbica, ki jo je naša ministrica napisala sama in obsega štiri strani malega zvezka, govori o varovanju našega okolja. Z ljubeznijo in velikim spoštovanjem govori o gozdu, kukavici, gobah, grmičevju, borovnicah, jagodah …
Drevesa se jezijo, ker človek zastruplja zrak, v gozdu marsikaj odvrže, lomi veje …
“Človek, pomisli! Ko uničuješ nas, uničuješ svoje okolje in uničuješ tudi sebe. Včasih je človek zjutraj zgodaj vstal, šel na delo ob rekah, po gozdu, dihal svež zrak,” so še rekla drevesa.
“Bodimo spoštljivi,” se zaključi zgodba, “narava nam bo vračala z vsem svojim čarom in lepoto!”