Sicer sem se odločila, da imen v teh prispevkih ne bo. Dogajanje v skupini je vendarle naše “družinsko” dogajanje in eno od pravil vedenja v skupini pravi, da kar je v skupini izrečeno, se varuje. Gre za zaupnost povedanega.
Toliko, da se ve!
Ja no, to z Mici je nekaj drugega.
Ona je naša najstarejša in pravzaprav na naša srečanja ne prihaja več. Smo pa zato me odšle k njej. V dom na Bokalce. Tam je od tistega nesrečnega septembra, ko so bile pri nas katastrofalne poplave.
Prisrčno smo se objele.
Ima prijetno sobico z balkonom (in sostanovalko). Lep pogled na zelenje, drevesa. Ima televizor. In Mirkovo sliko na steni.
“Velikokrat sem z mislimi pri njem in v Železnikih”, je povedala in oči so se ji orosile.
A je brž hitela pripovedovati, da je tu lepo, da ima vse, kar potrebuje, da bere, hodi k telovadbi, se druži z drugimi …
Povabila nas je v kavarnico. Kavice, sok, vroča čokolada. Še smo klepetale.
Potem je bil čas za večerjo.
Še bomo prišle, Mici, rade te imamo …