Praznovale smo desetletnico

Zimzelenke smo zadnji četrtek v januarju pripravile veliko praznovanje.

Zakaj? Ker je minilo deset let od našega prvega srečanja, ker smo se v teh letih na naših četrtkovih druženjih spoznale, se zbližale, veliko pridobile, se naučile, se razvedrile.

Ker smo ponosne na prehojeno pot in vesele, da lahko skupaj praznujemo.

In zato smo pripravile praznovanje in ker se na praznovanje vedno povabi tudi prijatelje, smo povabile tudi prijatelje.

Takole je bilo na tisti praznični dan:

Najprej dopoldne poslušam radio Sora, v oddaji »Aktualno« nastopava z Martino. Gospa Monika z radia naju je v začetku tedna posnela pri nas v kuhinji. Sem presenečena in prav zadovoljna s slišanim. Ob Smolarjevi pesmi kar malo pojokcam. Oddaja mi polepša dan in da dobro energijo za nadaljevanje.

Popoldne s prijetnim pričakovanjem in vznemirjenjem in z rahlo tremo pridem v sejno sobo kulturnega doma. Vesela sem, da so tudi gospe prišle zgodaj in smo s skupnimi močmi hitro pripravile mize, prtičke, peciva, pijače. Na sredini je zimzelen in naše knjižice.

Že prihajajo prijatelji, naši gostje. Kar naprej se odpirajo vrata. Pozdravljamo se, vzklikamo, veseli smo. Vzdušje je sproščeno in prav prijetno. In v takem sproščenem vzdušju, se mi zdi, poteka celo praznovanje.

Moji vtisi:

Zdi se mi, da je praznovanje v celoti zelo lepo uspelo. Vesela sem, da je prišlo toliko gostov, še posebej sem bila presenečena, ker je vsak od njih hotel tudi kaj povedati.

Dobro se mi zdi, da sem povabila prof. dr. Jožeta Ramovša, predstojnika Inštituta Antona Trstenjaka v Ljubljani. Od tod prof. dr. Ramovša tudi poznam, na Inštitutu sem se namreč izobraževala za voditeljico skupine. Prof. dr. Ramovš je pravzaprav eden od začetnikov ustanavljanja in delovanja skupin starejših. S svojo prisotnostjo in z vsem, kar nam je povedal, je dal praznovanju neko posebno kakovost in skupini večji pomen.

Prav prijetno sem bila presenečena, da je prišel gospod župan in se je, tako se mi je zdelo, prav dobro počutil med nami. »Ko si eno uro zraven, se čutiš bogatejšega. Kaj šele ve! Ve veste več kot jaz,« je rekel po nastopu Zimzelenk. Podaril nam je deset prelepih vrtnic.

Tudi predsednik društva upokojencev je pohvalil prijetno vzdušje in misel mu je ušla k čebelam, k njihovi najboljši organiziranosti …

Marija, voditeljica skupine iz Žirov in koordinatorka škofjeloških skupin, me je prav ganila, ker se je zares potrudila za vsako Zimzelenko posebej s klekljano rožico in voščilom. Pa tudi Breda in Marija, voditeljici skupine iz Gorenje vasi, z rožo za vsako in s prisrčnim predpasnikom na steklenici. Pa voditelja skupine iz Podlubnika, Ludvik in Majda s šopkom in čestitko od Jesenskih žarkov.

Tudi Barbara, naša prva voditeljica, je vsaki prinesla vrtnico, me pa smo ji povedale, da smo jo imele rade in jo imamo še. Zelo je bila ganjena.

Gospa Martina z občine in gospa Marjeta iz RK Škofja Loka, ki sta takrat, leta 1999, imeli glavno vlogo pri ustanovitvi naše skupine, sta tudi povedali nekaj lepih besed, Martina nam je prinesla torto, Marjeta je fotografirala.

Fotografirala je tudi gospa Katarina, ki je prijazno ponudila pomoč.

Predstavniku krajevne skupnosti, gospodu Samotu, sem se zahvalila za brezplačno uporabo prostora za naša srečanja.

Pozdravila sem tudi mojo mamo, ki z zanimanjem spremlja naše delo in nam je napisala himno in še eno pesem ob tretji obletnici. In še eno kitico k himni sedaj za deseto obletnico.

Naši gostje so bili tudi možje naših Zimzelenk, ki so se v naši družbi , se mi zdi, prijetno zabavali. Zanje je spregovoril gospod Niko.

Za prijetno, domače vzdušje pa je skrbel naš glasbeni gost, g. Stane, ki nam je polepšal naš praznik s citrami.

Zimzelenke pa smo se tudi dobro odrezale, se mi zdi. Imele smo eno tako »mini srečanje«. Martina je lepo umirjeno povabila vsako k besedi in vse so se odlično pripravile. Vsaka je povedala nekaj iz svojega ministrskega resorja. Kratko in jedrnato. In bogato. Mislim, da smo pokazale bistvo teh naših srečevanj. Nekaj dajemo sebi in druga drugi.

Pripravile smo zbornik

In na koncu naša »knigca«. No, na to smo pa lahko zares ponosne. Jaz sem. Zelo. Jo imam rada, kot da je moj otrok. Čeprav ni samo moj, je tudi od Martine, Milane, obeh Ivank, pa Poldke, Ivice, Darinke, Jožice in Marice. Pa še naš Anže je pomagal.

Naša »knigca« je pravzaprav Zbornik ob 10-letnici skupine Zimzelen.

Ime mu je »Razcvetel je zimzelen majhen bel cvet«, tako pojemo v naši himni. Pravzaprav je ta knjižica cvet, ki ga je naš Zimzelen za desetletnico razcvetel.

Vanj smo z velikim veseljem prispevale vse Zimzelenke. Vsaka nekaj, nekatere več prispevkov, o drugih je mogoče več napisanega. Fotografije so iz naših arhivov. Zbornik je urejen po letih, vmes so povzetki dogajanj na naših srečanjih, zapisani ob nekaterih obletnicah. Ampak prav zares, v »knigci« je samo delček tega, kar se nam je dogajalo. Naše desetletno druženje bi z eno besedo lahko opisala, da je bilo BOGATO.

In čisto na koncu smo ob spremljavi citer skupaj zapeli našo himno,

potem pa prisrčen pozdrav in vsem hvala, da ste praznovali z nami.